Glorjana Veber ima od leta 2007 za sabo več kot 700 inovativnih projektov na področju bralne kulture, kjer je takrat s svojim društvom (Društvo za sodobne umetnosti Aggressive Theatre) pričela orati ledino in dve lete zatem ustanovila Inštitut IRIU (Inspiracija, Raziskovanje, Inovacija, Umetnost). Z njim se je posvetila raziskovanju relacij med inovativnostjo, družbo in poezijo. Med številnimi programi je razvila literaturo situacij, poseben pristop in izvedbo na področju bralne kulture in pripravila prvi inovativni festival na tem področju v Sloveniji: Kaj se dogaja z IRIU festival?
Glorjana Veber je prejemnica več mednarodnih nagrad za poezijo, v zadnjih letih nastopa z njo predvsem na mednarodnih festivalih v tujini. Italija, Rusija, Hrvaška, Češka, Makedonija, Avstrija, Nemčija, Francija in druge države, so tiste, v katerih na svojstven način predstavlja avtorsko poezijo in hkrati promovira slovenske avtorje širši publiki. Kot kulturna managerka se ukvarja tudi z izobraževanjem na tem področju, opozarja na družbeni angažma slehernega posameznika in vzgojo kritičnega pogleda na naš prostor. A kako se je pravzaprav začelo?
Glorjana Veber:
Hitrost sprememb in nasilje konkurence ter globalizacijski procesi povzročajo spreminjanje bralne kulture, ki se na lestvici prostočasovnih aktivnosti vztrajno pomika navzdol. Zamenjuje jo televizija, video in pomanjkanje prostega časa na račun podaljševanja časa preživetega na delovnem mestu. Spremembe v življenjskih stilih so s seboj prinesle spremembe v bralni kulturi, odnosu posameznika do knjige kot medija za posredovanje informacij in vpliva na nakup knjige. Prodajne politike knjižnih podjetij gradijo predvsem na elementih trendovskega, privlačnega in populističnega. Tu se postavlja vprašanje, koliko se kulturni producentje, tako v smislu založb kot umetniških organizacij, ki proizvajajo kulturne projekte, zavedajo življenjskega stila njihovih uporabnikov in kako se odzivajo na njegove potrebe. Raziskovanje tega področja in študije primerov so me pripeljale do ugotovitev, ki jih integriram v vsebino naših projektov. Formalno se je začelo z Aggressive Theatrom, ki je nastal kot posledica zavedanja neinventivnosti literanega prostora, kjer je občinstvo pasivni udeleženec, ki sprejema zgolj slušne in vidne komponente poezije. Ime društva sem zato ob ustanovitvi povezala z definicijo, ki izvira iz latinske besede aggredior, kar pomeni približevati se, pristopiti, lotiti se in tudi napasti, pri čemer sem slednjega izpostavila v pozitivnem smislu. Koncept agresije sem torej utemeljila kot primer aktivnega pristopa, ki skladno s tem pojmovanjem ni bil razumljen negativno – bil je usmerjen v spreminjanje situacije, s katero kot pesniki nismo bili zadovoljni. Na ta način sem se takrat pri umetniškem delu srečala s pojmom situacije, iz katerega sem kasneje razvila koncept umetniških oziroma literarnih situacij.
Projekt Hologramska poezija; Foto: Rok Deželak
S številnimi projekti ste opozarjali na umetniško odgovornost do družbenega, do bralca in besede, mesto literata v družbi in smeri, v katere bi se morala razvijati kulturna politika?
Glorjana Veber:
Vključevala sem se v oblikovanje Nacionalnega programa za kulturo in druge aktualne problematike na področju kulture, kot je bila tudi namera o ukinitvi Ministrstva za kulturo, delovanje Javne agencije za knjigo ipd. Slednje je bistveno, saj umetniške ustvarjalce ne smemo dojemati kot tiste, ki preprosto so, ne glede na kulturne razmere in pogoje, v katerih ustvarjajo. V času nenehnih sprememb se vedno glasneje in v novih oblikah prebuja tudi umetnikova zavest, ki se prične z razmišljanjem osvoboditve od tistega, kar narekuje sistem – izstop iz ukalupljenih situacij. Slednje je bistveno za ustvarjanje novega v pravem pomenu besede. Umetnik je vedno brutalen do sebe, da se lahko vživlja in imaginira nov prostor.
Tik preden ste ustanovili Inštitut IRIU ste izvedli na Hrvaškem zelo odmeven mednarodni projekt Pobegi mladih iz Golega otoka?
Glorjana Veber:
Leta 2009 smo obeleževali 60. obletnico prvih deportacij zapornikov na ta severnojadranski otok. V okviru koncepta sem se spraševala, kakšen je odnos mladih do dela zgodovine, ki ga mladi takrat nismo doživeli. V okviru esejističnega natečaja smo odpirali vprašanje metafore Golega otoka kot prostora v umetnosti, ki mlademu ustvarjalcu narekuje določen način umetniškega izražanja in delovanja zaradi potrebne umetniške birokratizacije oziroma kot metaforo prostora, ki si ga ustvarjalci omejujemo sami, zaradi manjka umetniške inovativnosti kot posledice današnjega časa. Vprašanje in odgovor sem pustila odprta za mlade pisce esejističnega natečaja, medtem ko sem si sama skušala odgovoriti s pomočjo osebne izkušnje: izvedbe drugega umetniškega projekta na Golem otoku. Prva se je zgodila leto poprej z izvedenima instalacijama Zaprti obrok in Obup, medtem ko je projekt Pobegi mladih z Golega otoka podprl Urad za mladino Mestne občine Ljubljana. Na Goli otok smo se podali, da se s svojim delom poklonimo nekdanjim zapornikom z zavestjo o razumevanju njihovega fizičnega in intelektualnega trpljenja. Ob zbiranju, nošenju in zlaganju približno 700 kosov kamenja, ki je potekalo na začetku brez zunanjega strahu, zgolj samoiniciativno kot eksperiment mladih pesnikov. S kamni nam je uspelo zložiti verz Kamen na kamen opet samo kamen, hrvaškega pesnika, publicista, založnika in nekdanjega političnega zapornika na Golem otoku, Andrije Vučemila, vzetega iz pesniške zbirke Knjige polne upanja in posneti material za video, ki smo ga združili s posnetki iz dokumentarnih filmov o Golem otoku in Grgurju, avtorice Majde Širca, takratne ministrice za kulturo. Preko časopisov smo ugotovili, da so mnogi kasnejši obiskovalci otoka mislili, da so napis postavili zaporniki, da se je torej ohranil vse do danes.
S projekti kot so Obvestilo poezije, ki je bil zaradi izjemnega odziva ponovljen kar desetkrat tako doma kot v tujini, ste oblikovali drugačen pristop do literarnega? Zakaj naj bi poezija imela moč spremembe?
Glorjana Veber:
Literarno mobilizacijo posameznikov skušam doseči s pomočjo ustvarjanja novih izkušenj z literaturo. Slednje pomeni, da literarna situacija ni zgolj sredstvo ali okolje za izražanje. S tem, ko oblikuje nove pomene, vrednote in norme, vpliva tudi na človekovo vedenje. Literarna situacija je tako podlaga za delovanje drugih oseb, v katerih si ti oblikujejo nove definicije stvari, oziroma v tem primeru nove definicije literarne izkušnje. Umetnik vanjo stopa kot kreator kot nosilec novih pravil, vendar ne takih, ki spodbujajo status quó, ampak kreirajo družbene spremembe. Ker hkrati tudi udeleženec literarne situacije vpliva na oblikovanje pomenov kreatorja, je med njima vzpostavljena vez, ki s svojim okrepljenim potencialom v relaciji do širše družbe lažje in hitreje dosega spremembe. Literarna situacija je torej neposredno vezana na doseganje višjega namena. Takšna umetniška situacija je bila tudi Obvestilo poezije, ki so posredovala pesem v določenem družbenem kontekstu in v povezavi z njim. Tu so naključni udeleženci na svojih avtomobilih našli obvestila, skoraj identična tistim o napačnem parkiranju, v njih pa namesto položnice, oziroma računa, pesem. V takšnem kontekstu je delovala pesem kot katalizator: najditelji so začutili olajšanje, ker so namesto položnice prejeli pesem, hkrati pa jih je le-ta zaradi konteksta, katerega del je tudi najditeljeva čustvena reakcija na obvestilo, močneje nagovorila. Literatura, ki obleži na polici, žal nima nobene uporabne vrednosti, zato je potrebno izkušnjo z njo nenehno izumljati na novo in jo delati uporabno – ustvarjati z njo nove priložnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar